20 LET SLOVENIJE NIZOZEMSKI SPOMINI NA SLOVENSKO OSAMOSVOJITEV

Transcriptie

1 20 LET SLOVENIJE NIZOZEMSKI SPOMINI NA SLOVENSKO OSAMOSVOJITEV

2 2 20 LET SLOVENIJE kazalo 3 KAZALO 20 LET SLOVENIJE Nizozemski spomini na slovensko osamosvojitev Uredil in izdal LEON MARC Avtorji: LEON MARC et al. Prevod (besedil 7, 18, 25, 27, 37, 47, 49, 51, 53): MOJCA ČUŠIN Oblikovanje: STUDIO BABILON Leon Marc et al. Vse pravice pridržane. Ni namenjeno prodaji. Tisk: GRAFIKA SOČA CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (497.4)(091)(082) DVAJSET 20 let Slovenije : nizozemski spomini na slovensko osamosvojitev / [avtorji Leon Marc et al. ; uredil Leon Marc ; prevod Mojca Čušin]. - Haag : [samozal.] L. Marc, 2011 Vsebuje tudi prevod, tiskan v obratni smeri: 20 jaar Slovenië : nederlandse herdenkingen bij sloveense onafhankelijkheid ISBN Marc, Leon jaar Slovenië FOTOGRAFIJA NA NASLOVNI STRANI: slovenska lipa v vrtu Palače miru v Haagu, posajena v čast dvajsetletnice slovenske osamosvojitve LEON MARC Predgovor veleposlanika ROOS GABRIËLS Predsedujoča in odločujoča? Nizozemski pogled na slovenski boj HANS VAN DEN BROEK Moji osebni spomini na nemirno nizozemsko predsedstvo Evropske skupnosti leta 1991 LOJZE PETERLE Osamosvojitev Slovenije - Nizozemci imajo svoj delež JOŽI IN GERARD DRESE Najine izkušnje v Sloveniji v obdobju med junijem 1991 in januarjem 1992 IGOR ŽNIDARŠIČ Slovenec na Nizozemskem BREDA SIKKENS TURŠIČ Veleposlaniki brez poverilnih pisem - Iz poročil Komiteja za priznanje Slovenije LIDIJA IN ANTOON OOSTING Odbor na vrtu za vrstno hišo ZORAN ERJAVEC O delu fundacije Nizozemska - Slovenija JOHAN TH. H. C. TENGBERGEN Slovenci imajo protestantsko delovno moralo JAAP RAMAKER Razmišljanje ob dvajsetletnici neodvisnosti JAN HENNEMAN Prvi nizozemski veleposlanik v Ljubljani JEAN-PIERRE KEMPENEERS Pozitivna, mlada, samozavestna država, ki jo preprosto moraš imeti rad SASKIA VAN DER STOEL Počitnice v Ljubnem ob Savinji / In memoriam Max van der Stoel

3 4 20 LET SLOVENIJE LEON MARC 5 PREDGOVOR VELEPOSLANIKA Leon Marc Pred dvajsetimi leti, 25. junija 1991, e slovenski parlament sprejel deklaracijo o neodvisnosti, potem ko je decembra pred tem 88,2% volicev glasovalo za samostojno Slovenijo. Pred oči mi prihaja plakat, ki je takrat državljane in državljanke Slovenije vabil na volitve. Prikazoval je otroški nogici na moških dlaneh, pod fotografijo pa je bil podnapis: Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti. Ta plakat je dokazoval, da se Slovenci za samostojnost nismo odločili iz nacionalizma, kakor se je včasih površno razlagalo v tujih medijih. Prav tako se za samostojnost nismo odločili iz naivnosti, pričakujoč, da bo tujina ta korak takoj nagradila s posojili, s katerimi je v zadnjih letih vzdrževala ekonomijo post-titovske Jugoslavije. Slovenija se je za samostojno pot odločila, ker v Jugoslaviji, ki bi ji ob koncu dvajsetega stoletja in po padcu berlinskega zidu dominirala Slobodan Miloševič in vojska, preposto ni več videla prihodnosti. (Današnji evroskeptiki v različnih evropskih državah špekulirajo o odhodu iz demokratične in svobodne Evropske unije že zaradi veliko manjših pomanjkljivosti.) Iskrena prizadevanja Slovenije, da bi v duhu sprememb, do katerih je prišlo celo v tedanji Sovjetski zvezi in na Poljskem, preobrazila Jugoslavijo v sodobno, demokratično in tržno orientirano zvezno državo ali konfederacijo, so naletela na gluha ušesa v Beogradu. Slovenija je odšla, da bi se mogla vključiti v evropske povezave. Jugoslavija, kakršna je bila leta 1990, za to ni bila zrela. Slovenija ni imela težav z multi-nacionalnostjo in multikulturnostjo Jugoslavije. Prav Slovenija je bila desetletja cilj delovnih migrantov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ti so ob osamosvojitvi predstavljali že okrog desetino prebivalstva in so bili večidel integrirani v slovensko - tradicionalno katoliško, srednjeevropsko - okolje, četudi je večina migrantov prihajala iz tradicionalno muslimanskih ali pravoslavnih delov nekdanje Jugoslavije. Velika večina teh priseljencev je ob osamosvojitvi ob zelo ugodnih pogojih tudi dobila slovensko državljanstvo. Tudi leta 1991 je bila Slovenija zagotovo najvarnejši in tudi ekonomsko najobetavnejši del nekdanje Jugoslavije. Osamosvojitev je bil za Slovenijo politični in ekonomski, ne nacionalistični projekt. Kljub temu, da je čakanje na priznanje samostojnosti ter izguba jugoslovanskih trgov prizadelo slovensko gospodarstvo, je Slovenija že v zgodnjih devetdesetih letih izstopila iz sivine Vzhodnega bloka in mnoge presentila kot država z najvišjim BDP na prebivalca. Že v času Avstrije so bile slovenske dežele s Trstom okno Srednje Evrope v svet, trasa železniške povezave med Dunajem in Jadranskim morjem. Ta geografska lega je tudi kasneje pripomogla k industrijskemu razvoju, saj so prav slovenska podjetja tudi v socialistični Jugoslaviji najbolj živahno trgovala s t.i. Zahodom. Slovenski managerji, dizajnerji in inženirji, ki so od sedemdesetih let dalje uživali možnost prostega potovanja v tujino, so iz industrijskih središč severne Italije, Avstrije in Bavarske prinašali nova znanja in navade. Kot gostujoči delavci so Slovenci v času socialistične Jugoslavije odhajali na delo v Avstrijo, Nemčijo, Švico, pa tudi na Nizozemsko ter z zaslužkom investirali v nove domove ali mala podjetja. Zahodne države so se v času hladne vojne zadovoljile z dejstvom, da je Tito z Jugoslavijo oblikoval nekakšen vmesnik, buffer med Zahodom in Varšavskim paktom. Presenetljiva je takratna odsotnost poglobljene analize razmer v tedanji Jugoslaviji. Zahodni opazovalci so bili prepričani, da kampanja oblikovanja jugoslovanske nacije uspeva, in so resno preučevali jugoslovansko varianto upravljanja socialističnega gospodarstva. Konec osemdesetih let je na Zahodu še vedno prevladovalo prepričanje, da je enotna Jugoslavija tista, ki z nekaj reformami lahko zagotovi stabilnost. Zdelo se je, da so več pritiska Zahoda bile deležne republike (zlasti Slovenija), ki so želele korenite reforme, ne pa Miloševičev režim, ki si ji prizadeval za ohranitev statusa quo in za realizacijo nacionalističnega projekta, ki je drugim narodom v Jugoslaviji prizadejal nepopisno gorje, Srbiji sami pa prinesel le nazadovanje. Slovenija je z razvojem po osamosvojitvi dokazala, da je imela prav, ko se je odločila za samostojno pot. Prelivanje krvi ji je bilo večidel prihranjeno, ne le po zaslugi sreče in nacionalne homogenosti, ampak

4 6 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS 7 predvsem zaradi modrosti in zmernosti njenih voditeljev. Leta 2007 je kot prva od novih držav članic uvedla evro, leta 2008 pa je kot prva med njimi predsedovala Evropski uniji. Ob dvajsetletnici sem štel za primerno, da tudi na Nizozemskem zberemo spomine na ta prelomni čas. Hvaležen sem, da so se mojemu povabilu odzvali nekdanji nizozemski zunanji minister Hans van den Broek; prvi demokratično izvoljeni slovenski premier, Lojze Peterle; štirje nizozemski diplomati, ki so službovali v Sloveniji (Johan Th. H. C. Tengbergen, Jaap Ramaker, Jan Henneman, Jean-Pierre Kempeneers); nizozemsko-slovenska zakonska para Joži in Gerard Drese ter Lidijia in Antoon Oosting, in trije Nizozemci slovenskega rodu, ki so v tistih časih delovali v posebnem Komiteju za priznanje Slovenije (Igor Žnidaršič, Zoran Erjavec, Breda Sikkens - Turšič). Posebno, akademsko težo pa ima prispevek Roos Gabriëls, podiplomske študentke univerze v Groningenu. V aprilu se je od nas poslovil Max van der Stoel, dolgoletni nizozemski zunanji minister, diplomat in visoki komisar OVSE za narodne manjšine. Manj znano je, da je vrsto let počitnice preživljal v Sloveniji. Njegova hči Saskia van der Stoel je v spomin nanj ljubeznivo prispevala sestavek o spominih na družinske počitnice v vasi Ljubno ob Savinji. Pred nami tako vstaja podoba Slovenije in njenega osamosvajanja v nizozemskih očeh. Zavajajoče bi bilo zanikati, da je bilo na nizozemski strani vsaj na začetku tudi precej nepoznavanja in nerazumevanja. Toda zlasti po vstopu Slovenije v Evropsko unijo tudi na Nizozemskem raste zavest o Sloveniji ne samo kot o prijetni turistični destinaciji, ampak tudi kot o urejeni, smeli in uspešni evropski državi. Knjige ne bi bilo brez pomoči sponzorjev. Materialne stroške so pokrili Gregor Klemenčič iz podjetja Ease of Use v Eindhovnu, podjetje Trimo iz Trebnjega, podjetje Adria Mobil iz Novega mesta, g. Bojan Krč iz podjetja Bliteb in Brini Čehovin iz Slovenske turistične organizacije. Hvala vsem! Hvala tudi prevajalki Mojci Čušin, oblikovalcema Goranu Karimu in Dejanu Todoroviču iz podjetja Babilon ter tiskarni Grafika Soča. Želim si, da bi to delo prispevalo k boljšemu poznavanju in razumevanju Slovenije, k odpravljanju stereotipov o Vzhodnemu bloku in o M.O.E.-landen (državah M.O.E.). Glede slednjega se z nizozemskimi prijatelji rad pošalim v moji zelo pomanjkljivi in preprosti nizozemščini: Geen moe landen, maar mooie landen. (To niso utrujene dežele, pač pa lepe dežele.) Leon Marc veleposlanik PREDSEDUJOČA IN ODLOČUJOČA? NIZOZEMSKI POGLED NA SLOVENSKI BOJ Roos Gabriëls Roos Gabriëls, podiplomska študentka Univerze Groningen. Leta 2010 je diplomirala z diplomskim delom pod naslovom: Je uspeh izbira? Poglobljeni pogled na pristopni proces Slovenije k Evropski uniji. UVOD Zgodovino Slovenije je mogoče bolje opisati kot zgodovino Slovencev. Kajti, čeprav je Slovenija kot država svojo neodvisnost razglasila 25. junija 1991, lahko že veliko let pred tem govorimo o slovenskem narodu. O narodu z lastnim jezikom, lastno zgodovino in kulturo. Dolga stoletja so Slovenci živeli v velikih vladavinah habsburškega cesarstva, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta narod se je po stoletjih pripadnosti različnim vladavinam odločil ustanoviti svojo lastno državo. Slovenci pa v tej odločitvi niso bili sami. Zadnje desetletje dvajsetega stoletja je bilo obdobje nemira. S padcem berlinskega zidu 9. novembra 1989 se je končala delitev na vzhod in zahod. Po razpadu Sovjetske zveze in ponovni združitvi Nemčije so bile evropske meje na novo začrtane. Države Srednje in Vzhodne Evrope so se v letih, ki so sledila, poskušale znebiti jarma Sovjetske zveze. Evropska skupnost (ES) si je močno prizadevala razširiti demokratično miselnost med novimi državami na vzhodni meji in ohraniti mir v Evropi. Manj pa je znano, da je v tem času tudi na zahodnem Balkanu prišlo do podobne spremembe. Čeprav je Jugoslavija spadala pod komunistično oblast, ni bila del Varšavskega pakta. Tudi zato pozornost ES v začetku devetdesetih let ni bila usmerjena v Jugoslavijo. Razglasitev slovenske neodvisnosti je poskrbela za drastično spremembo. Ta članek preučuje odnos med Nizozemsko in Slovenijo v začetku

5 8 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS 9 ZGODOVINSKO OZADJE 1 Cox, J. K. Slovenia. Evolving loyalties. London 2005: Prunk, J. A brief history of Slovenia. Ljubljana 1996: Nasvet Komisije glede slovenske prošnje za pristop k Evropski uniji. Evropska komisija, Luksemburg 1997: Center za sodelovanje: Prunk, Brief history, 134. devetdesetih let. Kakšno vlogo je igrala Nizozemska pri slovenski razglasitvi samostojnosti in v boju za priznanje s strani mednarodne skupnosti, ki je sledil? Prvo poglavje opisuje leta tik pred razglasitvijo samostojnosti 25. junija 1991 in leta tik po njej. Ta zgodovinski opis služi kot ozadje za boljše razumevanje nastanka države Slovenije. Drugo poglavje obravnava nizozemsko stališče v zvezi s slovensko razglasitvijo samostojnosti, tretje poglavje pa se poglablja v način, kako se je ES odločila za priznanje Slovenije, in zlasti v nizozemsko vlogo pri tem procesu. Po drugi svetovni vojni je v Jugoslaviji na oblast prišel maršal Tito. Kot vodja komunistične stranke je deželo vodil z železno roko. Socialistično federativno republiko Jugoslavijo je sestavljalo šest republik: Slovenija, Srbija, Hrvaška, Črna Gora, Makedonija ter Bosna in Hercegovina. Ustavna sprememba iz leta 1974 je tudi dvema avtonomnima pokrajinama Kosovu in Vojvodini dodelila tako rekoč enake pravice kot republikam. 1 Po Titovi smrti leta 1980 so se začele kazati razpoke v načinu, kako so republike delovale kot ena država. Proti koncu osemdesetih let je Republika Slovenija izrazila željo po večji avtonomiji, saj se je čutila gospodarsko dovolj močna. Poleg tega je bila mnenja, da v centralizirani Jugoslaviji ni prostora za modernizacijo in razvoj. 2 Podatki iz EU kažejo, da se Slovenija ni le počutila močnejšo, pač pa da je to tudi resnično bila. Evropska komisija opisuje Slovenijo kot najbogatejšo in najbolj odprto državo nekdanje Jugoslavije. V devetdesetih letih je Slovenija s slabimi devetimi odstotki celotnega jugoslovanskega prebivalstva skrbela za približno 16 % proizvodnje in 27 % zunanje trgovine. 3 Brezposelnost v Sloveniji je bila v primerjavi s 15-odstotno brezposelnostjo celotnega delovnega prebivalstva v Jugoslaviji le 3-odstotna. 4 Gospodarsko močna pozicija je pomenila, da je bilo treba nakazovati visoke zneske Beogradu. To je povzročilo veliko nezadovoljstva, ki je pomešano z občutkom, da jih zvezna vlada ne jemlje resno, vodilo do tega, da se je Komunistična partija Slovenije januarja 1990 umaknila s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu. 5 Med aprilom in decembrom 1990 so v šestih republikah prvič po drugi svetovni vojni potekale demokratične volitve. Slovenija je pri tem zaorala ledino. S sloganom Evropa zdaj! so slovenske politične stranke, vključno z reformirano Komunistično partijo, ki se je preimenovala v Stranko demokratične prenove, pozivale k preoblikovanju Jugoslavije v moderno demokratično državo. Pojavilo se je celo vprašanje, ali naj Slovenija, kot najbolj moderna in najbolj razvita država, sploh še ostane 6 Nicole Lindstrom, Between Europe and the Balkans: Mapping Slovenia and Croatia s Return to Europe in the 1990s, in: Dialectical Anthropology 27 (2003) , aldaar Silber, L., Little, A. The death of Yugoslavia. London 1995: 55-59, 93, Prunk, Brief history, Ibidem, Ibidem, George Castellan en Antonia Bernard, Geschiedenis van Slovenië (Den Bosch 2000) Carter, F. W., Norris, H. T. (ed.) The changing shape of the Balkans. London 1996: Peter Radan, Secessionist Self-Determination: the Cases of Slovenia and Croatia, in: Aleksandar Pavkovic, e.a., ed., Nationalism and Postcommunism. A collection of essays (Hants, Vermont 1995), , aldaar Poročilo o Srebrenici (NIOD), del 1, poglavje 1, 189. NIZOZEMSKI POLOŽAJ del jugoslovanske federacije. Nova koalicija DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije), partnerska naveza demokratičnih opozicijskih strank Slovenije, je prejela večino glasov in Lojze Peterle je postal prvi demokratično izvoljeni premier. 6 Priljubljeni Milan Kučan je bil v neposrednih volitvah izvoljen za predsednika Slovenije. Da je lahko nastopil funkcijo voditelja vseh Slovencev, je izstopil iz Stranke demokratične prenove. 7 Spomladi 1990 je nova, demokratično izvoljena slovenska vlada prišla na dan s predlogom o radikalni reorganizaciji Jugoslavije. Republike bi po njenem mnenju morale dobiti več avtonomije znotraj ohlapne konfederacije. 8 Upali so, da bo Beograd glasoval za ta načrt, vendar ga je jugoslovanska vlada zavrnila. Slovenci so organizirali referendum, da bi dokazali, da ljudje neodvisnost odločno podpirajo. Devetdeset odstotkov Slovencev pri 89-odstotni volilni udeležbi je glasovalo za neodvisno Slovenijo. In tako je Republika Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. 9 Ponoči je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) z nasiljem poskusila zavzeti Slovenijo, vendar je slovenski narod dokazal, da stoji za rezultati referenduma in se je ob pomoči slovenske policije uprl okupatorju. Nekajdnevnim oboroženim bojem so sledile grožnje iz Beograda, tem pa nov val bojevanja. 10 Slovenci so se obrnili na mednarodno skupnost, pri čemer so računali predvsem na čustva ogorčenja v evropskem javnem mnenju. 11 Evropske države pa so 23. junija 1991 izjavile, da ne bodo sprejele morebitne odcepitve Slovenije in Hrvaške, če se bosta državi odločili za enostransko razglasitev samostojnosti. V tem primeru ne bosta priznani. 12 Tudi Združene države Amerike, Sovjetska zveza in Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) so takoj po razglasitvi neodvisnosti izjavile, da odcepitve ne bodo sprejele in da zagovarjajo enotnost Jugoslavije. 13 Razen Bolgarije, Slovenije ni priznala nobena druga država. 14 Slovenska razglasitev neodvisnosti je poskrbela za to, da se ES ni mogla več dolgo pretvarjati in misliti, da Jugoslavija predstavlja stabilnost na Zahodnem Balkanu. Nemir v osrčju Evrope se je v trenutku znašel na dnevnem redu. Evropski voditelji so imeli različne poglede na prihodnost Jugoslavije. Postalo je jasno, da ES ob tako hitrem razvoju dogodkov ne bo več mogla ostati ravnodušna. Nizozemska je v drugi polovici leta 1991 predsedovala ES in je bila zato še toliko bolj vpletena v nemir v Jugoslaviji. Prof. dr. Bob de Graaff je v svojem članku Activist and Catalyst:

6 10 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS Prof. dr. Bob de Graaff je predavatelj in raziskovalec na Oddelku za zgodovino mednarodnih odnosov na Univerzi v Utrechtu. Med 1999 in 2002 je kot raziskovalec/koordinator delal pri Nizozemskem inštitutu za vojno zgodovino za potrebe raziskave Srebrenice. Prevod naslova članka (MČ): Aktivator in katalizator: Nizozemsko moralistično odločanje v primeru (nekdanje) Jugoslavije, NIOD je kratica za Nizozemski inštitut za vojno dokumentacijo 17 Graaff, B. J. G. de. Activist and Catalyst: Dutch Moralist Decision-Making Regarding (Former) Yugoslavia, , 143. b) Intervju B.J. van Eenennaam, 22/08/00 in A.M. van der Togt, 04/05/00; Ornstein, L. Het stratego van de experts, Vrij Nederland, 31/10/92, 11; Wansink, W. Scheepstoeterdiplomatie, Elsevier, 22/07/95. Vse pod b) je vzeto iz: Poročilo o Srebrenici (NIOD), del 1, poglavje 1, Poročilo o Srebrenici (NIOD), del 1, poglavje 1, Poročilo o Srebrenici (NIOD), del 1, poglavje 1, Bob de Graaff, Activist and Catalyst, Ibidem, Med drugim: Igor Žnidaršič, Slovenië is klaar voor de toekomst, De Vrije 94 (sept. 1991) & Peter Michielsen, Mislukking vredesoverleg ligt ook aan EG, NRC Handelsblad Dutch Moralist Decision-making Regarding (Former) Yugoslavia, zelo kritičen do visokih uradnikov nizozemskega zunanjega ministrstva in do njihovega (ne)poznavanja okoliščin. Enako kritiko je mogoče zaslediti v poročilu o Srebrenici Nizozemskega inštituta za vojno dokumentacijo (NIOD). 16 Oba članka trdita, da je ob izbruhu krize poleti 1991 nastala resna potreba po izboljšanju znanja o Jugoslaviji in zgodovini Zahodnega Balkana. 17 Pogovori s takratnimi visokimi uradniki zunanjega ministrstva so razkrili, da vloge znotraj organizacije niso bile jasne, da ni bilo ustreznih prioritet, da so se jugoslovanskega konflikta lotevali preveč z zahodnoevropsko logiko ter da so podcenjevali njegovo težavnost. 18 Trdimo lahko, da je zunanji minister Hans van der Broek zastopal nizozemsko vladno politiko. Njegov položaj in način dela bo obširneje opisan v tretjem poglavju. Kar se preostalega dela nacionalne politike tiče, lahko rečemo, da je med nekaterimi levičarskimi politiki v sedemdesetih in osemdesetih letih vladalo prepričanje, da je komunistični ideal v Jugoslaviji združen z določeno mero svobode za razvoj. Vendar so se ta pro-jugoslovanska čustva ob izbruhu krize leta 1991 hitro spremenila v ogorčenje zaradi nasilnega nastopa JLA. 19 Bob de Graaff razlaga, da so bili nizozemski poslanci mnenja, da je Nizozemska popolna država za prevzem predsedovanja ES med jugoslovansko krizo. Nizozemska namreč še nikoli ni bila v vojni z Jugoslavijo, kot sta bili Nemčija in Italija, in tudi ni imela anti-srbskih čustev kot Francija in Velika Britanija. Dejstvo, da v preteklosti z Jugoslavijo niso imeli nikakršnih povezav, naj bi pomenilo, da bo Nizozemska dober posrednik pri reševanju konflikta. 20 Prav ta optimizem je bil razlog za to, da parlament ni bil vedno tako kritičen do vladne politike. Poslanci so se namreč zavedali pomena predsedovanja ES in zato svojega zunanjega ministra niso hoteli preveč ovirati. 21 De Graaff piše, da je pomanjkanje soglasja znotraj ES povzročilo nezadovoljstvo med nizozemskimi poslanci. Parlament se tudi zato ni kritično spraševal o Van der Broekovi osnovni motivaciji, da bi vse strani obdržal skupaj. Uradno stališče Nizozemske lahko označimo kot stoično, splošno mnenje Nizozemcev pa je težko definirati. V tistem času med nizozemskim prebivalstvom ni bilo anket, ki bi jih spraševale, kaj menijo o jugoslovanskem konfliktu na splošno, kaj šele o položaju samostojne Slovenije. Duh tedanjega časa lahko rekonstruiramo na podlagi odnosa medijev do dogodkov v začetku devetdesetih let. Velikanskega medijskega zanimanja za Slovenijo nikoli ni bilo. Osrednje poročanje o konfliktu je prevzela peščica nizozemskih novinarjev, ki so v začetku devetdesetih let pisali kritične članke o tem, kako jugoslovanska zvezna vlada obravnava slovensko razglasitev samostojnosti in kako se do slovenske želje po priznanju obnaša ES. 22 Vendar novinar Igor 23 Igor Žnidaršič je nizozemski novinar slovenskega porekla in eden izmed novinarjev, ki so redno objavljali članke o razmerah v Sloveniji. 24 Zapisani spomini Igorja Žnidaršiča iz Zapisani spomini Lidije in Antoona Oostinga, 29. januar PRIZNANJE KOT PRISPEVEK Žnidaršič 23 tem člankom ne pripisuje velikega pomena, kar se vpliva na nizozemsko javno mnenje tiče. 24 Mlačna in neodločna drža tako javnosti kot vlade je bila povod, da je nekaj (slovenskih) Nizozemcev julija 1991 ustanovilo Odbor (Komite) za priznanje Slovenije. Čeprav je šlo za majhno društvo s skromnim številom prostovoljcev, je Odbor naredil veliko, da bi pospešil družbeno in politično priznanje slovenske neodvisnosti. Člani Odbora so predali peticijo stalni parlamentarni komisiji za zunanje zadeve, prevajali nizozemske publikacije v slovenščino in jih posredovali slovenski vladi ter objavljali prispevke v različnih nizozemskih medijih. Učinek vseh teh prizadevanj je težko oceniti. Glavni namen Odbora je bilo priznanje Slovenije s strani mednarodne skupnosti. Ta cilj je bil dosežen v roku pol leta. Vprašamo se lahko, v kolikšni meri gre zahvala za to Odboru, glede na to, da Nizozemska v ES ni odigrala odločilne vloge v pogajanjih za priznanje. Člana Odbora Lidija in Antoon Oosting pravita, da je bil v njunih očeh vendarle nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher [tisti], ki januarja 1992 svojim kolegom ni pustil druge izbire, kot da so pristali na priznanje slovenske neodvisnosti. 25 Če povzamem, so nizozemski položaj v zvezi s slovensko razglasitvijo neodvisnosti in procesom priznavanja, ki je sledil, v veliki meri zaznamovale tri značilnosti. Kot prva je bilo pomanjkanje specifičnega znanja o Zahodnem Balkanu na zunanjem ministrstvu. Nemirno obdobje, ki je prekinilo status quo, ki ga je Evropa dolga leta uživala, je še dodatno izpostavilo to pomanjkljivost. Druga značilnost, ki je tudi odločilno zaznamovala nizozemsko stališče, je bila odgovornost, ki jo je s seboj prineslo predsedovanje EU. Nizozemska vlada si je želela enotnosti v ES, saj bi s tem dokazala, da je do diplomatskega sporazuma glede zapletenih razmer prišlo ravno v času njenega predsedovanja. Skratka, pustiti dober vtis kot predsedstvo je bilo za Nizozemsko tako velikega pomena, da so bile slovenske potrebe postavljene na stranski tir. Tretja značilnost, ki jo je treba upoštevati pri opisovanju nizozemskega položaja, je bila vloga medijev in javnega mnenja. O dogodkih v Sloveniji je poročalo le nekaj novinarjev, saj Slovenija ni pritegnila veliko medijske pozornosti. In čeprav je Odbor aktivno lobiral pri nizozemski vladi, je bilo pripadnikov društva premalo, da bi predstavljali širše javno ogorčenje. Vlogo Nizozemske v slovenskem boju za neodvisnost pooseblja zunanji minister Hans van der Broek. V času njegovega mandata je Nizozemska prevzela predsedovanje ES, zato je postal odgovoren za usklajevanje skupne evropske rešitve jugoslovanskega konflikta. Da je bilo za

7 12 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS Bob de Graaff, Activist and Catalyst, Castellan, Geschiedenis van Slovenië, Ibidem, Rupel, D., Slovenia s shift from the Balkans to Central Europe : Silber en Little, The Death of Yugoslavia, Rupel, Slovenia s shift, 192. Prevod (MČ): Počakajte še tri mesece, potem boste svobodni! Hrvati pa so v drugačnem položaju! 32 Brionski sporazum. oblikovanje skupne rešitve potrebno še precej truda, bo razvidno iz tega poglavja, v katerem je nizozemska vloga pri pogajalskem procesu osrednji predmet raziskave. Po slovenski razglasitvi neodvisnosti in vojni, ki je sledila, je ES postalo jasno, da je na Zahodnem Balkanu govora o akutni krizi, ki jo je potrebno hitro rešiti. Vendar je imela ES na voljo le omejena sredstva, s katerimi bi lahko neposredno pritiskala na države, naj razrešijo problem. Edina možnost za posredovanje ES so bile gospodarske sankcije, ki pa so imele le malo učinka na bojujoče strani. 26 Druga slabost ES je bilo pomanjkanje notranjega soglasja o najboljši rešitvi konflikta. Francija in Velika Britanija kot tudi Združene države so bile za ohranitev jugoslovanske držav 27, Nemčija in Italija pa sta želeli čimprejšnjo mirno rešitev in sta bili pripravljeni priznati neodvisnost Slovenije. 28 Poleti 1991 je potekalo več diplomatskih srečanj. Zunanji ministri Hans van den Broek (Nizozemska), Jacques Poos (Luksemburg) in Gianni De Michelis (Italija) so zastopali ES. Prisotni so bili tudi predstavniki Slovenije, Hrvaške, Srbije in jugoslovanske zvezne vlade. Na prvem srečanju 28. junija v Zagrebu so predstavniki ES predlagali dogovor, s katerim so pozvali k prenehanju vojaškega nasilja in k obnovitvi jugoslovanske federacije pod tremi pogoji: zvezna vojska mora zapustiti slovensko ozemlje, Slovenija in Hrvaška morata za tri mesece odložiti implementacijo razglasitve samostojnosti, da bi prišlo do sporazuma z zveznimi oblastmi, in končno se mora najti pot iz slepe ulice glede predsedovanja zveznemu predsedstvu. 29 Vendar je bil ta predlog predvsem dogovor med državami članicami ES. Vseboval je namreč mirno rešitev in ohranitev jugoslovanske države. Hans van den Broek je po obisku Jugoslavije v začetku leta poročal nizozemskim ministrom o močnem nacionalizmu, zaradi česar je bil mnenja, da bo skoraj nemogoče, da bi ES sploh lahko imela kakršenkoli vpliv. 30 Da ES ni vedno govorila enoglasno, se je izkazalo, ko je minister De Michelis med srečanjem v Zagrebu Dimitriju Ruplu, pogajalcu za Slovenijo in kasnejšemu zunanjemu ministru, naskrivaj zaupal: You wait for three months, then you are free! But the Croats are in a different position! 31 Ampak pogajanja so bila v tistem trenutku še v polnem zamahu in ES še ni dosegla nikakršnega soglasja glede smeri, ki jo je nakazal De Michelis. 7. julija je sledilo odločilno srečanje na Brionih, na katerem so podpisali tako imenovani Brionski sporazum, ki je vseboval številne dogovore na področju mejne kontrole, osvoboditve vojnih ujetnikov in prekinitve ognja. Sporazumeli so se tudi glede nadzorne komisije, ki bo preverila, če se vpleteni državi držita dogovorov. 32 Jugoslovanska zvezna vlada je 18. julija 1991 sporočila, da se bodo vse vojaške enote JLA umaknile s slovenskega ozemlja. Tako se je končala vojna, ki se 33 James Gow en Cathie Carmichael, Slovenia and the Slovenes, A small state and the new Europe, (London 2000) Bob de Graaff, Activist and Catalyst, Bob de Graaff, Activist and Catalyst, Idem. je začela z razglasitvijo slovenske neodvisnosti 25. junija. Po uradnih podatkih je v spopadih življenje izgubilo trinajst Slovencev, od tega pet civilistov. Na strani JLA je umrlo 39 vojakov. 33 Vendar se z umikom JLA boj za neodvisno državo za Slovenijo ni končal. ES slovenske neodvisnosti še vedno ni priznala. Tudi pri tej zadevi je med državami članicami ES vladala razdeljenost. Pri oblikovanju odločitve sta ton narekovali predvsem Nemčija in Francija. Medtem ko je Nemčija zagovarjala slovensko pravico po samoodločbi, se je Francija zavzemala za ohranitev Jugoslavije. Med bilateralnimi pogovori z jugoslovanskimi glavnimi akterji in nemškim zunanjim ministrom Genscherjem ter francoskim predsednikom Mitterandom, o katerih Hans van den Broek mimogrede predhodno ni bil obveščen, je prišlo do sprememb v stališčih. Na tiskovni konferenci 12. septembra je Mitterand sporočil, da ne izključuje možnosti samostojne Slovenije na neki točki v prihodnosti. Njegov zunanji minister Dumas je štiri dni zatem naredil še en korak naprej, ko je na francoski televiziji izjavil, da vprašanje ni več, ali bo Slovenija pridobila neodvisnost, pač pa kako. 34 Čeprav so te in podobne izjave dejansko vplivale na konflikt, do njih na prvem mestu ni prišlo v okviru ES, zaradi česar bi lahko rekli, da so Nizozemsko kot predsedujočo ES izločili iz igre. Slovenija se je 8. oktobra odločila za dokončno razglasitev neodvisnosti. Moratorij treh mesecev, o katerem so se dogovorili v Brionskem sporazumu, je namreč minil. Mnenja znotraj ES glede priznanja Slovenije so bila še vedno deljena. Dvanajst držav članic se je 17. decembra spet zbralo. Sporazumele so se glede pogojev, ki jih nekdanje jugoslovanske republike morajo izpolniti za dosego priznanja. Prvi pogoj je bil, da morajo državne meje ostati takšne, kakršne so bile v Jugoslaviji, drugi pa, da je v novi državi potrebno spoštovati človekove pravice, vključno s pravicami manjšin. Da bi lahko preverili, ali države izpolnjujejo pogoje, so ustanovili arbitražno komisijo. Če bi države izpolnile postavljene zahteve, bi jih ES 15. januarja 1992 priznala. 35 Nemška vlada je z uradno implementacijo sklepa sicer počakala do dogovorjenega 15. januarja 1992, vendar je že naslednji dan po sporazumu oznanila, da bo Slovenijo priznala. Ponovno se je izkazalo, da je enoglasnost ES resno načeta. 36 Nizozemsko vlogo pri teh pogajanjih je težko analizirati. Gotovo pa je, da je Nemčija s svojo predčasno izjavo, da bo priznala Slovenijo, vzela vajeti v svoje roke, preden je arbitražna komisija sploh lahko preverila, ali Slovenija zadošča vsem pogojem za priznanje. Nemčija in Francija sta določali smer znotraj ES in tako Nizozemski kot predsedujoči ni preostalo drugega, kot da ohrani enotnost znotraj ES in soglaša s sprejeto odločitvijo. Na Hansa van der Broeka je letelo precej kritike, ki je bila tudi potrebna. Očitali so mu pomanjkanje poznavanja dejstev, slabo vodenje

8 14 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS J.C.H. Blom en P.Romijn ed., The history preceding the conflict: Yugoslavia up till , 480 in: Bob de Graaff, Activist and Catalyst, Ibidem, 140. svojega ministrstva in aroganco. 37 Vendar njegova naloga nikakor ni bila lahka. Dogodki ob koncu dvajsetega stoletja so si hitro sledili. Ohraniti mir v političnem ekonom loncu, v katerem se je Evropa znašla, ni bilo lahko. Stališča evropskih voditeljev znotraj ES so se močno razlikovala in še danes, ko se lahko ozremo nazaj na dejstva, je skoraj nemogoče reči, kaj bi bila najboljša rešitev za balkanski konflikt. ES se je znašla v dilemi. Evropa je vedno spodbujala pravico do samostojnosti in prizadevanje za demokracijo. Žalostno je opazovala, kako je Sovjetska zveza zatirala države Varšavskega pakta, in obsojala pomanjkanje svobode in demokracije. V primeru Jugoslavije bi morala veljati enaka etična načela, vendar bi bil v primeru Zahodnega Balkana razpad na več republik močno otežen zaradi velike etnične raznolikosti na tem območju. ES je razumela, da ne bo tako očitno prišlo do mirne razdelitve. Pojavila se je dilema med demokracijo brez stabilnosti in stabilnostjo brez demokracije. 38 Obe možnosti sta bili skrajno nezaželeni. ES morala zbrati in interpretirati vsa mnenja. Vloga Nizozemske v celotnem procesu je bila zato zelo pomembna. Vendar slovenske želje po priznanju in nizozemske želje po enotnosti znotraj ES ni bilo mogoče vedno združiti. Hans van den Broek se je v svoji vlogi predsedujočega ES ukvarjal predvsem z ohranjanjem stabilnosti na območju. Nemška vloga odločujočega je bila zato za slovenske interese morda večjega pomena kot nizozemska vloga predsedujočega. Vseeno je Hansu van den Broeku znotraj njegovega predsedniškega mandata uspelo, da so voditelji držav članic ES dosegli skupno odločitev glede priznanja. ES je tako 15. januarja 1992 tudi uradno priznala samostojnost Slovenije. V šestmesečnem obdobju je država zrasla iz republike znotraj represivne komunistične federacije v neodvisno, demokratično državo. Slovenski narod je doživel rojstvo države Slovenije. Nizozemska pri tem ni odigrala vloge odločujočega, a ji je kot predsedujoči uspelo obdržati skupaj tako zagovornike kot nasprotnike. Zapisala: Roos Gabriëls ZAKLJUČEK Leta 2008 je Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Mejnik za državo, ki jo je predhodnik te iste Unije šele pred šestnajstimi leti priznal kot samostojno državo. Slovenija se je zavestno podala na pot k neodvisnosti, saj se ji je priključitev k večjim zaveznicam zdela edina možnost. Ko je v Evropi zavel novi veter, se je tudi Slovenija odločila dvigniti jadra. Ko je postalo jasno, da zvezna vlada v Beogradu ne bo podprla želje po večji neodvisnosti, je Slovenija na referendumu sprejela odločitev, da se bo sklicevala na svojo pravico do samoodločbe. JLA se je sovražno odzvala na razglasitev samostojnosti 25. junija 1991, nakar se je Slovenija odločila na pomoč poklicati Evropsko skupnost (ES). Zaradi tega koraka je nizozemska vloga v Sloveniji postala dejstvo. Nizozemska je namreč 1. julija 1991 prevzela predsedovanje ES in nizozemski minister Hans van der Broek je tako pristal na čelu pogajanj med glavnimi akterji v Jugoslaviji. Tako pomembne vloge ni bilo mogoče predvideti, saj je bila vpletenost nizozemske vlade na Zahodnem Balkanu do takrat zelo majhna. Tudi nizozemska javnost do izbruha krize ni veliko vedela o napetostih, ki so vladale v Jugoslaviji. Nizozemska je imela težko nalogo vse poglede usmeriti v isto točko. Težave v Jugoslaviji so segale veliko globlje od slovenske razglasitve neodvisnosti in s tem povezanega zavračajočega odnosa zvezne vlade. Ostale republike so imele enake želje kot Slovenija in etnična raznolikost je naredila situacijo potencialno eksplozivno. ES je morala upoštevati vse faktorje in Nizozemska je bila tista, ki je kot predsedujoča

9 16 20 LET SLOVENIJE ROOS GABRIËLS 17 LITERATURA MONOGRAFIJE Benderly, J., Kraft, E. Independent Slovenia: Origins, movements, prospects. New York, Carter, F. W., Norris, H. T. (ed.) The changing shape of the Balkans. London, Castellan, G., Bernard, A. Geschiedenis van Slovenië. Den Bosch, Cox, J. K. Slovenia. Evolving loyalties. London, Gow, J., Carmichael, C. Slovenia and the Slovenes. A small state and the new Europe. London, Pavkovic, A. (ed.) [e.a.], Nationalism and Postcommunism. A collection of essays. Hants, Vermont, Prunk, J. A brief history of Slovenia. Ljubljana, Radan, P. Secessionist Self-Determination: the Cases of Slovenia and Croatia. V: Pavkovic, A. e.a. (ed.) Nationalism and Postcommunism. A collection of essays. Hants, Vermont 1995: Silber, L., Little, A. The death of Yugoslavia. London, Nasvet Komisije glede slovenske prošnje za pristop k Evropski uniji. Evropska komisija, Luksemburg, Prevod izvirnega naslova (MČ): Advies van de Commissie inzake het verzoek van Slovenië om toetreding tot de Europese Unie. Poročilo o Srebrenici Nizozemskega inštituta za vojno dokumentacijo (NIOD). Prevod izvirnega naslova (MČ): Srebrenica rapport van het Nederlands Instituut voor Oorlogsdocumentatie (NIOD): Zapisani spomini Igorja Žnidaršiča (2011). Zapisani spomini Lidije in Antoona Oostinga (29. januar 2011). ČLANKI Blom, J. C. H., Romijn, P. The history preceding the conflict: Yugoslavia up till 1991, 228, 480. V: Graaff, Activist and Catalyst. Graaff, B. J. G. de. Activist and Catalyst: Dutch Moralist Decision- Making Regarding (Former) Yugoslavia, V: Journal of European integration history, Volume 10, Issue 1 (2004): Lindstrom, N. Between Europe and the Balkans: Mapping Slovenia and Croatia s Return to Europe in the 1990s. V: Dialectical Anthropology 27 (2003): Michielsen, P. Mislukking vredesoverleg ligt ook aan EG. V: NRC Handelsblad Rupel, D. Slovenia s shift from the Balkans to Central Europe V: Benderly, J., Kraft, E. Independent Slovenia. Origins, movements, prospects. New York, 1994: 192. Žnidaršič, I. Slovenië is klaar voor de toekomst. V: De Vrije 94 (sept. 1991). PUBLIKACIJE Brionski sporazum. Prevod (MČ): Brioni declaration, University of Uppsala Department of Peace and Conflict Research database: Center za sodelovanje. Gospodarske raziskave Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Prevod (MČ): Centre for cooperation, OECD Economic Surveys

10 18 20 LET SLOVENIJE HANS VAN DEN BROEK 19 MOJI OSEBNI SPOMINI NA NEMIRNO NIZOZEMSKO PREDSEDSTVO EVROPSKE SKUPNOSTI LETA 1991 Hans van den Broek Hans van den Broek, nizozemski zunanji minister v letih in evropski komisar za zunanje zadeve in širitev EU v letih , državni minister Dvajset let je že minilo. Pogledati nazaj na relativno mirno pridobljeno slovensko neodvisnost je bistveno bolj pozitivno, kot je bilo v devetdesetih letih misliti na pravično rešitev jugoslovanskega konflikta glede odcepitve, ki je v nekaterih republikah zahteval tragično število žrtev. Enostranska razglasitev neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991 in vojaško posredovanje zvezne vojske (JLA) naslednji dan sta bila wake-up call (budnica) za Evropsko skupnost (ES). Zgodovinski dogodki, kot so bili padec Berlinskega zidu (1989), združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije (1990) in Zalivska vojna ( ), so v Evropski skupnosti zasenčili predhodne naraščajoče napetosti v nekdanji Jugoslaviji od konca osemdesetih let. Odcepitev Slovenije in Hrvaške je bila nekakšna znanilka razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije. Državljanska vojna je bila neizogibna. Med nujnim posvetom trojke Evropske skupnosti v Beogradu konec junija 1991 je postalo jasno, da se bo zvezna vlada odločno in z nasiljem uprla razpadu federacije. Znotraj ES so potekali ostri pogovori glede vprašanja, čemu naj se da prednost: pravici republik do samoodločbe ali nedotakljivosti in teritorialni integriteti meja zvezne Jugoslavije. Po šestnajstih urah pogajanj v okviru nizozemskega polletnega predsedovanja Evropski skupnosti je 7. julija 1991 na hrvaških Brionih med slovensko, hrvaško in jugoslovansko zvezno delegacijo prišlo do dogovora, ki je končal sovražnosti (desetdnevna vojna) na ozemlju Republike Slovenije. Bistvenega pomena pri tem dogovoru je bila pripravljenost Slovenije in Hrvaške, da za tri mesece zamrzneta razglasitev osamosvojitve, ki sta jo pred tem razglasili. Po Brionskem sporazumu Evropska skupnost ni več verjela v ohranitev jugoslovanske enotnosti. Kot pogoj za priznanje razglašenih neodvisnosti je zahtevala skupni dogovor glede razdelitve lastnine vseh šestih republik. Intenzivna prizadevanja s strani Evropske skupnosti, da bi zvezna vlada in vpletene republike s posredovanjem pod vodstvom Lorda Carringtona dosegle skupni sporazum, je zavirala predvsem srbska stran. Poleg tega pa je bilo zaradi resnih razhajanj znotraj Evropske skupnosti glede hitrega priznanja neodvisnosti, ki sta jo Slovenija in Hrvaška 8. oktobra ponovno razglasili, na voljo premalo časa. En teden zatem je tudi večnacionalna Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost. Pogajanja, s katerimi je ES skušala doseči skupni dogovor, so tako postala še bolj negotova in povečal se je strah pred državljansko vojno s Srbijo. Predvsem Zvezna republika Nemčija je kljub temu ostajala odločna zagovornica tega, da se slovensko in hrvaško neodvisnost po hitrem postopku prizna. Napovedala je celo, da bo to storila na lastno pest, če se do božiča ne bo doseglo soglasja. Na seji zunanjih ministrov Evropske skupnosti 16. decembra 1991 je po intenzivnem razpravljanju vendarle prišlo do sporazuma, kar je čez en mesec privedlo do uradnega priznanja. Tragična in nasilna nadaljnja delitev nekdanje Jugoslavije je tudi na Nizozemskem pustila globoke sledi. Slovenija si ob svoji dvajsetletnici ne zasluži le čestitk, pač pa tudi priznanje za sodelovanje pri oblikovanju Brionskega sporazuma. S skoraj homogenim prebivalstvom in že precej razvito politično, gospodarsko in celo vojaško samostojnostjo je bila Slovenija pripravljena na samoodločanje in neodvisnost. V primeru Hrvaške to ni bilo tako samoumevno, saj je država razglasila neodvisnost in sprejela svojo ustavo, ne da bi pred tem poskrbela za šeststo tisoč Srbov, ki so prebivali na njenem ozemlju. To je spodbudilo tudi muslimanskega voditelja Bosne in Hercegovine Izetbegoviča, da je proti volji srbskega (33 %) in hrvaškega (18 %) prebivalstva razglasil enostransko neodvisnost. Možnost mirne delitve Jugoslavije je tako postala še manj verjetna. V okviru priprav na srečanje zunanjih ministrov ES 16. decembra so ameriški kolega Jim Baker, generalni sekretar Združenih narodov Javier Perez de Cuellar in Lord Carrington izrazili svojo zaskrbljenost nad priznanjem slovenske in hrvaške neodvisnosti brez skupnega sporazuma o prihodnosti Federacije. Kljub temu so se ministri Evropske skupnosti tisti dan pridružili nemški odločitvi in glasovali za priznanje neodvisnosti, ki je uradno stopila v veljavo 16. januarja

11 20 20 LET SLOVENIJE HANS VAN DEN BROEK Pred tem so potekali resni pogovori, pri čemer sem tudi sam kot predsednik Evropske skupnosti izrecno opozoril na nevarnost nadaljnjega zaostrovanja napetosti. Medtem je jugoslovanska vojska že zasedla tretjino hrvaškega ozemlja, ki so ga Hrvati že zapustili. Vedno bolj se je zdelo, da gre za okupacijo, vendar, dokler je bila Hrvaška del jugoslovanske države, so bile napetosti med Srbi in Hrvati zgolj stvar notranje politike, kamor se zunanji opazovalci nismo smeli vmešavati. Nemčija je opozorila na to, da bi priznanje hrvaške neodvisnosti omogočilo poseg v nastalo situacijo, saj bi v tem primeru šlo za konflikt med dvema državama. Kljub temu, da se ostale evropske države temu nismo mogle upirati, se pozneje iz tega ni izcimilo veliko. Izredna vpletenost Nemčije v hrvaško usodo v tem obdobju je bila verjetno povezana z razvojem dogodkov znotraj Nemčije same, pri čemer moram predvsem pomisliti na padec Berlinskega zidu leta 1989, nemško združitev konec leta 1990 in pravico do samoodločbe za Vzhodne Nemce. V istem času se je na obzorju kazal tudi razpad Sovjetske unije. Čustva, ki so ob teh dogodkih izbruhnila na dan, so Nemci preslikali na Balkan. Razvili so miselnost, da mora biti Hrvatom podeljena pravica do samoodločbe, saj jih Srbi, ki bi v Jugoslaviji radi zavzeli večinski položaj, zatirajo in izkoriščajo. Poleg tega je v tistem obdobju v Nemčiji živelo okrog osemsto tisoč Hrvatov. Na končni sporazum 16. decembra v prid nemškemu stališču je vplivala tudi potreba po enotnosti na poti k sklenitvi Maastrichtske pogodbe, ki je bila za Evropsko skupnost zelo pomembna. Države članice so namreč še isti mesec želele doseči soglasje. Pomemben del Pogodbe so bila sporna pravila za nadgraditev skupne zunanje in varnostne politike in pogoji za poznejšo uvedbo evra. Zato ne preseneča, da so bila že dolgo znana razhajanja v mnenjih med Nemčijo in med drugim Francijo in Združenim kraljestvom glede priznanja neodvisne Slovenije in Hrvaške opuščena zaradi dogovorov o Maastrichtski pogodbi. Težko je oceniti, ali bi nadaljnje odlašanje priznanja neodvisnosti s strani Evropske skupnosti vendarle lahko vodilo k mirnemu skupnemu sporazumu o delitvi Jugoslavije. Preden se je čez štiri leta sklenilo Daytonski sporazum, se je odvilo mnogo neuspelih poskusov za mednarodno posredovanje. Tragična državljanska vojna med bosanskimi muslimani, Srbi in Hrvati je po ocenah terjala sto tisoč smrtnih žrtev. Postalo je precej jasno, kako sta se enostranski razglasitvi neodvisnosti Hrvaške, predvsem pa Bosne in Hercegovine leta 1991 tepli z idejama Velike Srbije Slobodana Miloševiča in Velike Hrvaške Franja Tudjmana, ki sta tako dolgo oteževali miroljubno delitev Jugoslavije. Republika Slovenija letos praznuje 20 let samostojnosti in ob tej priložnosti zasluži iskrene in prisrčne čestitke. Dejstvo, da je ta dobro razvita, politično in gospodarsko uspešna država že od leta 2004 članica Evropske unije, da je v začetku leta 2007 uvedla evro in je v prvi polovici leta 2008 predsedovala EU, dokazuje njeno že dolgo obstoječo usmerjenost v Evropo in pripadnost Evropi. Z veliko hvaležnostjo se spominjam dragocenega sodelovanja s slovenskimi političnimi voditelji v začetku devetdesetih let: s predsednikom Milanom Kučanom, premierjem Lojzetom Peterletom, z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in s pokojnim Janezom Drnovškom, slovenskim predstavnikom in članom zveznega predsedstva ter kasnejšim premierjem. Naj živi Republika Slovenija!

12 22 20 LET SLOVENIJE Lojze Peterle 23 OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE NIZOZEMCI IMAJO SVOJ DELEŽ Lojze Peterle Lojze Peterle, prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade v letih , sedaj evropski poslanec. Ko se je v Sloveniji začela dogajati politična pomlad, ko je zadišalo po demokraciji in samostojnosti, nove politični sile niso navezovale stikov samo z demokrati iz sosednjih ali zgodovinsko bližnjih dežel. Res so prevladovali stiki s političnimi prijatelji iz Avstrije, Italije in Nemčije, vendar smo se trudili za povezave širom po Evropi in po svetu, saj smo želeli pridobiti čim več razumevanja in podpore za naše ključne politične cilje. Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) sem imel to srečo, da so na začetku devetdesetih let vse tri države Beneluxa vodili krščanski demokrati - Luubbers, Martens in Santer. Vendar Luubbers ni bil prvi nizozemski politik, ki sem ga srečal. Najprej sem srečal Ona Ruudinga, ki ni bil samo finančni minister, ampak je vodil tudi organizacijo krščanskih podjetnikov Unijopak, ki je lahko kmalu pozdravila ustanovitev sestrske organizacije v Sloveniji. Takrat smo čutili veliko žejo po civilni družbi, tudi po civilnem organiziranju kristjanov. Ustanovitev Unijepak je bila lep prispevek k sodelovanju krščanskih podjetnikov. Skoraj istočasno kot Ruudinga smo spoznali tudi zelo dobro organizirano in solidarno CDA, s katero smo sodelovali tudi pri naslednjih volitvah leta Takrat je bil v imenu CDA v Sloveniji tudi moj današnji poslanski kolega v Evropskem parlamentu Win van de Camp. Za nekdanjo jugoslovansko republiko Slovenijo na njeni poti v samostojno državnost ni bilo enostavno nastopati na evropskem političnem parketu. Evropa je pozdravljala demokratični razvoj, do samostojnosti pa je bila zadržana, če ji že ni odkrito nasprotovala - kljub temu, da je bila ta pravica do samoodločbe in odcepitve zapisana v jugoslovanski ustavi. Vladal je strah pred posledicami razpada versaillske Jugoslavije, na levici še veliko bolj kot na desnici. Ker še nismo bili priznana država tudi po proglasitvi neodvisnosti nismo mogli dobiti terminov za uradne obiske na premierski ali ministrski ravni. Ker pa smo bili SKD člani EUCD, smo se lahko enakopravno srečevali s takratnimi vodilnimi demokrščanskimi politiki ob rednih srečanjih EUCD ali na kongresu IDC. Vabila nas je tudi poslanska skupina EPP. Ko smo se od države do države trudili za mednarodno priznanje, je bila nizozemska vlada dejansko prva, ki nam je na rahlo odprla vrata. Politično turnejo po državah Beneluksa sva skupaj z zunanjim ministrom Ruplom začela v uradu predsednika vlade Ruuda Luubbersa. Tam me je tudi sploh prvič ujela kamera v družbi kakšnega predsednika vlade. Naslednji, ki nam je izkazal pozornost, je bil predsednik belgijske vlade Wilfried Martens. Po pogovoru in kosilu v njegovi rezidenci sem imel prvi javni skupni nastop pred novinarji s kakim predsednikom vlade. Naslednji dan smo bili cel dan gostje pri predsedniku vlade Luxemburga Jacquesu Santerju. Tam se nam je prvič zgodila protokolarna rdeča preproga. Tako so nam trije predsedniki vlad, vsi krščanski demokrati, pomagali ojačiti naše politične signale. Za nas je bil obisk po državah Beneluksa napredek v svetlobnih letih. Led se je počasi topil. Vendar Luubbers ni zadnje nizozemsko politično ime, ki se ga spominjam. Omeniti moram tudi izredno pomembno vlogo komisarja Van den Broeka, ki je v imenu Evropske skupnosti v začetku junija prišel na Brione s težkim pogajalskim mandatom. Slovenija se je morala za tri mesece odpovedati nadaljnjemu izvrševanju osamosvojitvene zakonodaje. Brionski sporazum je v Sloveniji naletel na zelo deljene in seveda kritične odmeve. Številni so ta dogovor razumeli kot poskus takratne Evropske skupnosti, da ohrani pri življenju Jugoslavijo. Spominjam se takratnih poskusov Markoviča, pa tudi Tudjmana, da bi v izpogajani sporazum vnesli še kakšno spremembo. Van den Broek je držal besedo in ni dopustil nobene spremembe. Kasneje se je izkazalo, da nam je bil ta sporazum dejansko v korist. Istega moža se spominjam v komisarski vlogi nekaj let kasneje, ko ga je eden od slovenskih poslancev ob njegovem nastopu v Državnem zboru malce pedagoško obdelal, rekoč: Dokler nismo v EZ, se ne boste

13 24 20 LET SLOVENIJE gerard drese 25 vmešavali v naše zadeve. Komisar je odgovoril: Ker smo vaši partnerji, ker hočemo živeti skupaj, se bomo vmešavali. Ob koncu ne morem mimo omembe še dveh imen. Zelo sem vesel, da smo prav med prvimi častnimi konzuli nove države Slovenije imenovali bivšega obrambnega ministra v nizozemski vladi, gospoda Roelofa Kruisinga, ki je z ljubeznijo delal za Slovenijo in napredek nizozemsko slovenskih odnosov. Zadnje ime pa je iz že bolj umirjenih časov. Mislim na senatorja Reneja van der Lindna, ki sem ga imel čast srečati v Evropski konvenciji v t.i. komponenti nacionalnih parlamentarcev. Z veseljem in uspehom sva sodelovala, deleč isto prepričanje, da mora EZ napredovati, okrepiti skupnostno metodo in vse svoje institucije, vendar ne na škodo identitet držav članic kot tudi ne na škodo manjših držav. Rene je bil ključna oseba, ki je pomagala k finalnemu poenotenju stališč, ki je vodilo v sprejetje osnutka evropske ustavne pogodbe. Ob koncu tega obletniškega zapisa bi se rad zahvalil vsem omenjenim nizozemskim politikom, pa tudi vsem drugim, ki so podprli demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Tako so nam pomagali ne samo na politični zemljevid sveta. Pomagali so nam, da smo osvobodili svoj del Evrope in podrli okrog 600 km železne zavese. Šele kot svoboden in suveren subjekt smo se lahko odločili za polnopravno članstvo v EZ. Sedaj z drugimi svobodnimi nacijami delimo skupno usodo v EZ, zavedajoč se, da projekt Združene Evrope še ni dokončan, da potrebujemo najprej več Evrope v Evropi, da si svet želi močnejše globalne vloge EZ, da lahko skupaj naredimo še veliko več. Vesel sem, da smo skupaj doživeli svetle trenutke združevanja Evrope. NAJINE IZKUŠNJE V SLOVENIJI V OBDOBJU MED JUNIJEM 1991 IN JANUARJEM 1992 Joži in Gerard Drese Joži in Gerad Drese, slovensko-nizozemski par, upokojena. Živita na Koritnem pri Bledu, Slovenija. Z ženo Joži, po rodu Slovenko, sva živela v Diernu (Dieren, Nizozemska) in 20. junija 1991 sva se odločila oditi na počitnice v Slovenijo. Iz poročil sva sicer slišala o napetostih zaradi načrtovane razglasitve slovenske samostojnosti 25. junija, vendar si nisva mislila, da bo tako hudo. V Ljubljani sva po televiziji gledala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti na trgu pred parlamentom. Potem ko sva preverila, ali so na poti kakšne težave, sva se zvečer odpeljala v Logatec, kjer sva prespala. Ponoči je Joži slišala hrup tankov. Naslednje jutro sva brez težav prispela do hišice na južnem delu zaliva v Portorožu. Tam sva prebila nekaj dni. Ves ta čas je Joži redno poslušala radio in sledila novicam. Položaj je postajal vedno bolj napet. Še posebej po televizijskem govoru srbskega generala Adžiča, ki je napovedal, da bo z velikim nasiljem zavzel Slovenijo, zato sva se odločila, da se vrneva na Nizozemsko. Kljub mnogim obvozom zaradi barikad nama je to vendarle uspelo. Ko sva bila spet na Nizozemskem, je Joži nemudoma stopila v stik z jugoslovanskim veleposlanikom v Haagu, dr. Bohtetom, ki je bil po rodu Slovenec. Prek zasebne linije nam je g. Bohte posredoval različne informacije, ki jih je Joži posredovala naprej g. Drobniču na Ministrstvu za zunanje zadeve v Ljubljani. Po faksu sva mu pošiljala predvsem članke Petra Michielsna, ki je v časopisu NRC Handelsblad zelo kritično

14 26 20 LET SLOVENIJE IGOR ŽNIDARŠIČ 27 pisal o evropski politiki v zvezi z Jugoslavijo in ki jih je Joži prevedla v slovenščino. Sam sem napisal tudi osebno pismo gospodu Hansu van den Broeku, takratnemu zunanjemu ministru in predsedniku ES, predvsem zato, ker Evropa oktobra 1991 slovenske neodvisnosti še vedno ni priznala. Z našimi prizadevanji je Slovenija povabila novinarja Petra Michielsna na obisk v Slovenijo, kar je posledično privedlo do objave neštetih člankov v časopisu NRC Handelsblad. V sodelovanju z mnogimi Slovenci, ki so takrat živeli na Nizozemskem, in ostalimi, ki so se predvsem zaradi mešanega zakona čutili povezani s Slovenijo, smo ustanovili Komite za priznanje Slovenije. Na ta način smo se s številnimi drugimi na Nizozemskem trudili, da bi prišlo do priznanja slovenske samostojnosti. Ko je bila januarja 1992 Slovenija končno priznana, je bila naloga našega Komiteja izpolnjena. Za mnoge, zagotovo pa za tiste, ki jim po žilah teče slovenska kri, so bili to čustveni časi. Zdaj že več let živiva v Sloveniji. Z velikim zanimanjem spremljava ne vedno razumljive politične dogodke v tej tako lepi deželi, kjer se kot Nizozemec počutim zelo srečen. SLOVENEC NA NIZOZEMSKEM Igor Žnidaršič Igor Žnidaršič (53) je rojen v Sloveniji, vendar že od leta 1968 živi na Nizozemskem. Sredi osemdesetih let je začel pisati tako leposlovje (nedavno je izdal svoj prvi roman Diepgevroren makrelen - Zamrznjene skuše ) kot publicistiko. Od septembra 2010 je glavni urednik revije Chemie magazine pri Združenju nizozemske kemijske industrije. Leta 1991 je Žnidaršič od blizu spremljal odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Na Nizozemskem je postal član Odbora za priznanje neodvisnosti Slovenije. Igor Žnidaršič živi v Utrechtu, je poročen in ima dva sinova, stara 13 in 16 let. Februarja 1991 sem kot svobodni novinar odpotoval v Ljubljano, da bi poročal o slovenski poti k samostojnosti. Pred tem je na referendumu skoraj devetdeset odstotkov Slovencev glasovalo za neodvisnost. Rezultat referenduma je zatem postopoma postajal resničnost z začasnim vrhuncem v amandmaju 99, ki ga je slovenski parlament 20. februarja sprejel z veliko večino, seveda ob odločnem nasprotovanju stalnega predstavnika JLA v parlamentu. Slovenija je svojo pot nadaljevala kot samostojna, suverena in neodvisna država, ki je vse onkraj svojih mej doživljala kot tujino. Zvezna jugoslovanska vlada v Beogradu ni več imela besede. Slovenija se je zavzela za oblikovanje konfederacije in je v istem amandmaju predlagala, naj Jugoslavija v šestih mesecih sporazumno razpade v dve državi ali več držav. Temu zgodovinskemu dogodku je bil priča natanko en zahodni novinar: jaz sam. Po besedah gospe v novinarskem središču, kamor sem redno prihajal po najnovejša sporočila za javnost, sem bil v tistem trenutku celo edini tuji novinar v državi. Moja reportaža o nedvomni slovenski odločitvi za lastno državo je kmalu zatem izšla v tedniku HP/De Tijd. Vendar sem imel občutek, da članek ni imel veliko odmeva. Takrat si še nihče ni mogel predstavljati, da se bosta Slovenija in Hrvaška res odcepili in bo to pomenilo konec Jugoslavije.

15 28 20 LET SLOVENIJE IGOR ŽNIDARŠIČ 29 V poročilu Srebrenica, varno območje Nizozemskega inštituta za vojaško dokumentacijo (NIOD) so moj članek navedli kot dokaz, da konflikt v Jugoslaviji ni bil povsem nepričakovan. V prvi polovici leta 1991 se je pojavilo sporočilo o slovenskih in hrvaških načrtih za odcepitev, piše Inštitut in se med drugim navezuje tudi na moj članek. V tistem času sem kot svobodni novinar pisal o najrazličnejših temah, za različne časopise, pravzaprav za vsakogar, ki je bil pripravljen plačati. Bilo je delo. Prijetno delo. Vendar treba je bilo zaslužiti kruh. Moj članek za HP/De Tijd pa je bil več kot to. Napisal bi ga tudi, če mi ne bi plačali. Govoril je namreč o deželi, kjer sem bil rojen in kjer sem preživel velik del svoje mladosti. Govoril je o moji družini. Govoril je o moji deželi, mojem narodu, čeprav sem takrat že 23 let živel na Nizozemskem. Ta občutek očitno leži nekje globoko v tebi. Za to, da sem pristal na Nizozemskem, se moram zahvaliti svojemu dedu. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je slovensko Krško zamenjal za limburški Nieuwenhagen in tamkajšnje delo v rudniku. Nekaj časa zatem se mu je pridružila tudi njegova slovenska žena in v naslednjih letih se jima je rodilo pet otrok, med njimi tudi moj oče. Po drugi svetovni vojni se je moj ded, ki je gojil komunistične ideje, s svojo družino vrnil v Titovo komunistično Jugoslavijo. Tako je moj oče pristal v Jugoslaviji (Sloveniji). Poročil se je s Slovenko - mojo materjo - in leta 1957 sem se jima rodil jaz. Ker je vedno hrepenel po deželi svoje mladosti, se je moj oče konec šestdesetih let odločil vrniti na Nizozemsko in tako sem pri svojih enajstih letih pristal na Nizozemskem. Da ne bi bil neskončno razpet med dvema svetovoma, kot sta bila moja starša vsa prihodnja leta, sem se enkrat po puberteti zavestno odločil za Nizozemsko. Preostanek svojega življenja nisem želel potovati sem in tja, tako fizično kot v prenesenem pomenu, ampak sem si svoje življenje želel ustvariti tukaj, na Nizozemskem. Želel sem si miru. Drugače bi obtičal. Seveda sem ostal Slovenec, in Jugoslovan, vendar se s tem nisem ukvarjal več. Vse dokler zgodovina leta 1991 ni prebudila Slovenca v meni. Kot so to storile druge države vzhodne Evrope, se je tudi moja domovina želela podati na pot svobode, demokracije in človekovih pravic, na pot vrednot, ki so se znotraj jugoslovanske federacije zdele nemogoče. V kratkem bodo Slovenci mogoče prvič v zgodovini zares gospodarji v svoji lastni hiši. Kako bi lahko ostal ravnodušen? Moral sem biti zraven. Tudi sam sem želel dodati kamenček v ta mozaik. Kot novinar z dobrim znanjem o ozadju sem čutil dolžnost, da Nizozemcem povem, kakšno je stanje v Sloveniji in zakaj si Slovenci želijo neodvisnosti. Zato sem junija 1991 skupaj z nizozemsko fotografinjo spet odpotoval v Ljubljano, tokrat zato, da bi bil prisoten pri napovedani odcepitvi Slovenije od Jugoslavije in da bi o tem pisal za kogarkoli, ki bi to hotel objaviti. Kako pomembno je to bilo, mi je postalo še bolj jasno, ko sem nekega večera s fotografinjo in slovenskim prijateljem večerjal na terasi ob Ljubljanici. Uro pred tem je slovenski parlament sprejel tri zakone, s katerimi je država dokončno razglasila neodvisnost. Neki gospod, ki se je predstavil kot novinar nemške televizije, nas je nagovoril. Zaradi velike fotografske torbe in pogovora, ki je potekal malo v angleščini in malo v slovenščini, je sklepal, da smo novinarji. Zanimalo ga je, če se je že zgodilo. Ja, sem odgovoril, pred eno uro. A res? me je začudeno pogledal in dodal: Mislil sem, da bodo ljudje šli na ulice in mahali z zastavami. Pa je vse tako tiho. Ne razumem. Ta gospod, čigar glava je bila polna stereotipov o revoluciji in ki je bil verjetno prvič v svojem življenju v Sloveniji, je nemškemu televizijskemu gledalcu moral razložiti, kaj se dogaja. Pa še sam ni imel pojma. Ni imel pojma, da so Slovenci že dolga leta delali na tem. Ni šlo za nenadno nepremišljeno razglasitev samostojnosti. To je bila le postojanka na dolgoletni in naporni poti, polni groženj, provokacij in nasilja iz Beograda. To je bil zgolj naslednji korak, kako uiti iz balkanskega primeža, in upali smo, da zadnji. Sicer pa je Slovenijo po neodvisnosti poleg svobode čakala tudi velika gospodarska kriza. Tistemu nemškemu novinarju bi lahko bil rekel, da moraš na situacijo gledati kot na ločitev po dolgoletnem zakonu - ob tem tudi ne greš vriskati na ulice. Vendar sem takšne primerjave seveda raje prihranil za svoje članke. Na večer 26. junija 1991 sem stal na velikem trgu pred poslopjem parlamenta in opazoval, kako so med govorom predsednika Milana Kučana vojaška letala JLA grozeče nizko preletavala zbrano množico. Smo miroljuben narod, je rekel. Ni potrebe, da nad nas pošiljate letala. Slovenska zastava se je slovesno dvignila in himna je zadonela. Zatem je Ljubljana celo noč praznovala. In jaz z njo. Užival sem na vso moč, na vso slovensko moč. Jutri je nov dan, so bile zaključne besede Kučanovega govora. Naslednje jutro sem se po kratkem spancu podal na ljubljanske ulice. Tanki so že hrumeli po Celovški cesti. JLA je zapustila vojašnice in odrinila proti državnim mejam z Avstrijo in Italijo. Po radiu sem slišal, da so enote s Hrvaške vstopale v državo. Prvi streli so že odjeknili. Vojna v Sloveniji se je začela. Naslednji dan so po celi državi že potekali ostri spopadi med enotami JLA in enotami teritorialne obrambe (slovenske vojske). Letališče Brnik je bilo bombardirano. Dva kilometra za stričevo hišo, kjer sem preživel vrsto poletnih počitnic, se je odvijala bitka pri Medvedjeku. Tam se je bojeval tudi prijatelj, oficir pri teritorialni obrambi. Bal sem se za njegovo življenje. Na obeh straneh so že padle žrtve.

16 30 20 LET SLOVENIJE IGOR ŽNIDARŠIČ 31 Na vseh cestah proti Ljubljani so stale barikade, sestavljene iz avtobusov in tovornjakov napolnjenih s kamni. Prijatelj, ki je poznal vse skrite potke, je prevzel vlogo taksista in s pomočjo moje novinarske izkaznice in zahvaljujoč moji slovenščini sva z lahkoto prišla mimo vseh nadzornih točk. Medtem ko sem v središču Ljubljane čakal na politika, s katerim sem želel opraviti intervju, sem na lastne oči videl, kako je bil helikopter JLA sestreljen z neba. Česar se najbolj spominjam iz tistih dni, je stalna grožnja, ki je visela nad tabo, kjerkoli že si se nahajal. Vojaško letalo MiG se kar naenkrat spusti navzdol, prav nad tvojo glavo. Za vsak slučaj se na hitro nekam zatečeš. Nenadoma zaslišiš strele za hišo, ljudje panično tekajo naokrog in s sabo vlačijo otroke. Tudi sam iščeš varno zatočišče. In povsod stalno slišiš radio, ki na ves glas sporoča vznemirljive in hkrati nasprotujoče si novice. V novinarskem središču, ki je bilo še pred nekaj meseci kot izumrlo, se je zdaj gnetlo več kot tristo tujih novinarjev. Nasilje je pritegnilo celoten svetovni tisk. Mnogo njih je verjetno moralo v atlasu najprej sploh poiskati, kjer Slovenija leži (da je ne bi zamenjali s Slovaško). Pozneje sem v nizozemskih poročilih bral takšna nesmiselna besedila:... in tako Slovenija vedno bolj tone v močvirju etničnih konfliktov. V tem konfliktu ni bilo prav nič etničnega. Tretji ali četrti dan je JLA bombardirala slovenske radiotelevizijske stolpe. Iz Beograda so odmevale grobe besede. Konec tedna se je zdelo, da se bo vojna še stopnjevala. Bali smo se zračnih napadov na civilne objekte. V Ljubljani so ljudje že ostajali v zakloniščih in mesto se je ponoči zatemnilo. Državo je prekril strah, strah pred počasi bližajočo se katastrofo, preveč strašno, da bi si jo sploh lahko predstavljal. Kmalu ne bom več mogel proč, je bila misel, ki mi je vedno znova odzvanjala v glavi. Letališče je bilo v ruševinah in mejni prehodi so bili vojno območje. Ko sem izvedel, da mednarodni vlaki vendarle še vozijo, sem se odločil oditi. Tako sem se tisti petkov oziroma sobotni večer odpravil na postajo. Ljubljana je bila zavita v strašljivo temo in na vsakem vogalu so me zadržali prestrašeni, pravkar mobilizirani slovenski vojaki. Zaželel sem jim sreče in poguma. Tako sem prišel na postajo, kjer sem lahko preprosto stopil na vlak za Munchen. Okrog polnoči smo brez zapletov prečkali avstrijsko mejo in naslednji večer sem že bil doma, v Haarlemu, še vedno poln adrenalina, ki pa zdaj ničemur več ni služil. Napisal sem daljši članek o Slovencih in njihovih motivih, ki je bil objavljen na naslovnici tednika De Groene Amsterdammer. Obširno poročilo mojega tedna v Sloveniji je kot naslovna zgodba izšlo tudi v javnomnenjskem De Vrije, v časopisu de Volkskrant pa sem objavil tudi čustven poziv za priznanje slovenske neodvisnosti. Svetovni voditelji, vključno z nizozemsko vlado, so v tistem trenutku še vedno vztrajali pri ohranitvi jugoslovanske federacije. Po objavi mojega članka v de Volkskrant so me povabili, naj se pridružim Odboru za priznanje Slovenije, ki ga je v tistem času ustanovilo nekaj Slovencev na Nizozemskem. Odbor je imel namen pridobiti javno in politično podporo za neodvisnost Slovenije s pomočjo ustreznih političnih in družbenih skupin in ustanov. V stanovanju v središču Utrechta sem tako pristal v mešani družbi na Nizozemskem živečih Slovencev: študentka, lastnik restavracije, novinar, učitelj, gospodinja. Med prvim srečanjem smo sestavili peticijo, ki smo jo potem predstavili parlamentarni komisiji za zunanje zadeve. Prva točka: zakaj si je Zahod, ki je vedno podpiral prizadevanja vzhodnoevropskih držav za svobodo in demokracijo, premislil ravno v trenutku, ko so se Slovenci odločili slediti primeru Poljakov, Madžarov, Vzhodnih Nemcev, Čehov, Slovakov, Romunov, Bolgarov in Albancev? Druga točka: Zakaj se morajo Slovenci v svojem prizadevanju za svobodo žrtvovati za željo Zahoda po ohranitvi umetne države Jugoslavije, države, ki se jo očitno da ohraniti le z vojaškim nasiljem? Ni mi znano, ali je peticija dejansko dosegla takratnega ministra za zunanje zadeve Hansa van den Broeka in ali je z njo posledično kaj naredil. To je bilo edinkrat v mojem življenju, da sem se, nepolitična oseba kot sem, neposredno ukvarjal s politiko. Če je v igri tvoja domovina, si očitno zmožen vsega. Tudi pisanja časopisnih člankov, ki bi popravili škodo nerodnega poročanja. Skoraj vsi ti članki so bili tudi res objavljeni. Pozneje se je še precej razpravljalo in ugibalo o desetdnevni vojni v Sloveniji. Kaj naj človek sploh reče na cinično zgodbo, da je bila vojna dogovorjena in uprizorjena, da JLA in zvezni voditelji ne bi utrpeli prevelike škode ugleda pri odcepitvi Slovenije? Nič od tega ne verjamem. Mislim, da so Slovenci s pogumnim uporom dejansko spravili JLA na kolena in da Beograd ni imel druge izbire, kot da se Sloveniji odreče. Poleg tega sem prepričan, da je bila ta vojna delno ali v veliki meri medijska vojna. Slovensko ministrstvo za informacije je v času vojne odigralo pomembno vlogo, ko je Slovenijo spretno opisalo kot majhnega demokratičnega Davida, ki se bojuje proti velikemu nedemokratičnemu Goljatu. Mladi in izobraženi slovenski politiki z govorniškim talentom so igro obvladovali veliko bolje kot osiveli generali JLA, ki so obtičali v retoriki že minulega komunističnega režima. To je bil mogoče odločilen dejavnik za zmago. Brionski sporazum je bil podpisan 7. julija in oktobra so državo

17 32 20 LET SLOVENIJE Breda Sikkens Turšič 33 zapustile še zadnje čete JLA. Ne dolgo zatem je slovenska zastava že plapolala pri Združenih narodih in Slovenija je lahko začela priprave za vstop v Evropsko unijo. Napisal sem še nekaj člankov. Na primer o slovenskem transportnem sektorju, ki je hrepenel po vstopu v Evropo, o krizi identitete jugoslovanskih restavracij na Nizozemskem in o slovenskih turističnih zanimivostih. Moja naloga je bila opravljena. Bil sem zraven, prispeval sem svoj delež, pa naj je bil še tako minimalen. Slovenec v meni je lahko spet zaspal svoje zimsko spanje. Potem ko je Odbor za priznanje Slovenije dosegel svoj politični cilj, je bil konec leta 1991 razpuščen oziroma se je spremenil v Društvo prijateljev Slovenije. Ker je imelo društvo po mojem mnenju predvsem folklorni značaj, sem čez nekaj časa iz njega izstopil. Tradicionalna slovenska narodnozabavna glasba, petje in ples niso zame. Raje sem poslušal hrvaški bend Azra. V devetdesetih letih sem s svojo nizozemsko prijateljico (zdaj ženo) dvakrat obiskal Slovenijo, da bi spoznala mojo družino in moje korenine. Pozneje smo dvakrat odšli na obisk tudi z otroci. V zadnjih letih ohranjam stik s Slovenijo predvsem prek svojih staršev, ki prek elektronske pošte in Skypea iz svojega stanovanja za upokojence tedensko, če ne celo vsakodnevno komunicirata s prijatelji v Sloveniji, Limburgu in drugje. Nekajkrat na leto dobita tudi obiske iz Slovenije in takrat se jima rad pridružim. Na svoje začudenje se še kar dobro znajdem s svojo slovenščino, ki je prek let nekoliko zarjavela. Pred nekaj časa je Slovenija prek televizije naenkrat spet vstopila v moje življenje. Neki nizozemski kanal je predvajal Odgrobadogroba, slovenski film, ki tako odlično razgali slovensko dušo, da te kot (nekdanjega) Slovenca še mesece muči. Poleg tega mi je konec leta 2010 v rokah pristala S trebuhom za kruhom (Met de buik het brood achterna), knjiga o zgodovini slovenske skupnosti na Nizozemskem, ki je znova prebudila mojo slovensko zgodovino, ki se je začela prav v limburških rudnikih. Razen v primeru takšnih dogodkov Slovenija v mojem vsakdanjem življenju ne igra nobene opazne vloge več. Živim kot Nizozemec med Nizozemci, imam nizozemsko ženo in dva tipično nizozemska otroka in na delu se ukvarjam z nizozemskim jezikom. Le na podlagi mojega priimka lahko človek sklepa, da imam verjetno drugačno ozadje. Ko vidijo moj priimek, me ljudje včasih vprašajo: Od kje pa prihajaš? In jaz jim odgovorim: Iz Utrechta. VELEPOSLANIKI BREZ POVERILNIH PISEM IZ POROČIL KOMITEJA ZA PRIZNANJE SLOVENIJE Breda Sikkens Turšič Breda Sikkens Turšič, nekdanja članica Komiteja za priznanje Slovenije, zaposlena na veleposlaništvu Republike Slovenije v Haagu. Od leta 1979 živi na Nizozemskem. Komite za priznanje Slovenije je bil ustanovljen v nizozemskem kraju Nieuwegein, na domu Antoona Oostinga in njegove žene, Slovenke Lidije. Cilj Komiteja je bil pridobiti družbeno in politično podporo za priznanje Slovenije kot samostojne države na Nizozemskem, kar naj bi se doseglo z vplivanjem na ustrezne politične in družbene skupine in inštitucije. Ustanovitelji so bili že pokojna Jos Aretz in Bert Sikkens, Stanislav Blažič, Alenka Huiskens-Mastnak, Pavel Iskra, Frank van Krevel, Lidija in Antoon Oosting, Lidija in Johan de Weiss, Jerca Van Eijck-Zupan in Breda Sikkens. Komite si je kot temeljno nalogo zadal priznanje slovenske neodvisnosti. Druga naloga je bila nudenje vsestranske pomoči Sloveniji. Tako so npr. pri prevoznikih, ki so vozili v Slovenijo, izpogajali razumne cene za prevoz humanitarne pomoči. Tretji cilj je bil navezovanje gospodarskih stikov med slovenskimi in nizozemskimi podjetji oz. pomoč slovenskim podjetnikom pri vstopanju na nizozemski trg. Na prvem srečanju se je oblikoval upravni odbor: predsednik Frank Van Krevel, podpredsednik Stanislav Blažič, tajnica Lidija Oosting in blagajničarka Margreet Iskra. Jos Aretz je bil zadolžen za kulturne izmenjave, Pavel Iskra in Antoon Oosting sta bila zadolžena za kontakte z mediji. Naloga Brede Sikkens je bila vzpostaviti kontakte z družbenimi organizacijami v Sloveniji.

18 34 20 LET SLOVENIJE Breda Sikkens Turšič 35 Že prvi dan po ustanovitvi je minister za zunanje zadeve Hans Van den Broek pozval člane parlamentarne komisije za zunanje zadeve, naj se vrnejo z dopusta, da jih obvesti o situaciji v Jugoslaviji. Frank van Krevel, mladi demokrat pri stranki D66, je poskrbel, da so člani Komiteja lahko predali peticijo parlamentarni komisiji, ki naj bi se sestala Dan pred tem so se člani Komiteja za priznanje zbrali v Utrechtu pri Jerci Zupan, kjer so do pozne noči oblikovali peticijo. Naslednji dan je delegacija Komiteja (Frank Krevel, Lidija in Antoon Oosting) predala peticijo. Obenem so se pogovarjali s predstavniki štirih najpomembnejših poslanskih skuupin (CDA, PvdA, VVD in D66), da bi jih prepričali o nujnosti hitrega priznanja. Niso imeli utvar, da bo njihovim željam kar takoj ustreženo. Bili so zadovoljni že s tem, da so prepričali vsaj nekatere člane parlamenta o resnosti situacije v Jugoslaviji (Jan Dirk Blaauw - VVD, Marten van Traa - PvdA in v manjši meri Doeke Eisma - D66 in Gualethetie van Weezel - CDA). Največjo naklonjenost za priznanje Slovenije in Hrvaške je pokazal J. D. Blaauw iz VVD. Delegacija Komiteja je zvečer prisostvovala še sestanku parlamentarne komisije za zunanje zadeve in po koncu sestanka opozorila ministra Van den Broeka na njegove za Slovenijo neugodne izjave. Pred tem sestankom je delegacija Komiteja prejela izjavo stranke Zelenih (GroenLinks), v kateri se je ta izjasnila o nujnosti hitrega priznanja. Peticijo z dodatnimi informacijami je delegacija Komiteja raznosila po vseh parlamentarnih redakcijah v Haagu. O delu Komiteja je že 29. julija 1991 poročal časnik Haagsche Courant. Člani Komiteja so delovali tako skupaj kot tudi vsak zase. Število članov je raslo iz dneva v dan. Med drugimi sta se Komiteju pridružila Herman in Milena Hoops. Člani, ki so se kljub napeti situaciji napotili v Slovenijo, so navezovali stike tam. Člani, ki so ostali na Nizozemskem, so iskali stike z mediji, kar je očitno poželo uspehe, glede na to, da so predajo peticije komentirali v časopisu De Telegraaf in Haagsche Courant. V de Trouw je izšel članek Franka van Krevela. Novinar slovenskega porekla Igor Žnidaršič je napisal lepo število člankov, ki so bili objavljeni v časopisih HP/De Tijd, Groene Amsterdammer, De Vrije, idr. Antoon Oosting je imel razgovor s tedanjim slovenskim ministrom za zunanje zadeve, Dimitrijem Ruplom, ki je bil objavljen v časniku Utrechtse Dagblad. Breda Sikkens - Turšič je vzdrževala zvezo z Janezom Šumrado na slovenskem zunanjem ministrstvu, ki se je zanimal za javno mnenje o dogodkih v Sloveniji. Redno mu je pošiljala prevode člankov. Poleg tega je poročala o delu Komiteja v slovenskih časopisih in revijah Delo, Slovenec, IN, Naša Slovenija. Skupaj z Igorjem Žnidaršičem sta odgovarjala na članke v nizozemskih medijih, ki niso bili naklonjeni slovenski osamosvojitvi. Jerca Zupan (farmacevtka), Vanda Primec in Zoran Erjavec (oba zdravnika) so bili aktivni pri zbiranju zdravil, zdravstvenih pripomočkov in celo bolniških postelj. Vzpostavili so kontakte s slovensko Karitas. Frank van Krevel je navezal stike na področju mladinskih organizacij. Stanislav Blažič si je pri ANWB (nizozemski AMZS) prizadeval, da bi Slovenijo razglasili za varno turistično deželo. Komite je vzpostavil stike tudi s skupino, ki sta jo vodila Joži in Gerard Drese ter notar Karel Meertens, in ki si je prav tako prizadevala za priznanje. Skupini sta se povezali prek slovenskega gostilničarja Viktorja Šolarja, ki je tudi sicer sodeloval v televizijskih oddajah na temo Slovenije in organiziral humanitarno pomoč za Slovenijo. Prek te povezave je bil vzpostavljen tudi stik z nekdanjim ministrom Roelofom Kruisingo, ki je kasneje postal prvi slovenski častni konzul. Po parlamentarnih počitnicah so predstavniki Komiteja imeli razgovor z Janom Dirkom Blaauwom, ki je v prvih razgovorih julija imel največ razumevanja za situacijo v Jugoslaviji. Rezultat pogovora je bil predlog, da na nizozemsko pride slovenska parlamentarna delegacija, ki naj bi se srečala z nizozemskimi parlamentarci. Izrecno je želel, da se slovenski delegaciji pridruži tudi hrvaška delegacija. Preko kontaktov pri Svetovnem slovenskem kongresu je 4. septembra na Nizozemsko prišla dvočlanska delegacija in sicer Vane Gošnik (Zeleni) in Borut Šuklje (Socialisti). Skupaj s štiričlansko delegacijo iz Hrvaške so bili navzoči pri posvetu stalne parlamentarne komisije za zunanje zadeve. Skupaj so prepričevali člane komisije o situaciji in potrebi po hitrem priznanju. Komite je za slovenske parlamentarce organiziral še razgovore z mediji Haagsche Courant, Trouw, ANP in RTL Nieuws. Televizijska mreža RTL je 4. septembra predvajala zelo dolgo reportažo o obisku slovenske delegacije. Skupaj z ustanovo Nizozemska-Hrvaška so organizirali tiskovno konferenco. Obisk slovenskih in hrvaških parlamentarcev so spremljali pogovori članov komiteja s člani poslanskih skupin CDA, PvdA, D66 in GroenLinks (Krščanski demokrati, Delavska stranka, Demokrati 66 in Zelena levica). To je pripomoglo k temu, da so člani poslanskih skupin med posvetom z ministrom Van den Broekom zavzeli stališča, ki so bila za Slovenijo zelo pozitivna. Potem ko je konec oktobra 1991 tudi na Nizozemskem začelo dozorevati spoznanje o nujnosti priznanja Slovenije, je Komite svoje aktivnosti lahko preusmeril na ekonomsko področje in na pomoč številnim beguncem v Sloveniji. Humanitarna delovna skupina Komiteja je vzpostavila stike z Rdečim križem Slovenije in s slovensko Karitas ter jih povezala z nizozemskimi organizacijami. V začetku oktobra sta Frank van Krevel in Stanislav Blažič obiskala Slovenijo, kjer sta opravila več pogovorov na ministrstvih in družbenih organizacijah z namenom, da raziščeta, kako bi Komite še lahko pomagal.

19 36 20 LET SLOVENIJE LIDIJA IN ANTOON OOSTING 37 Delovna skupina, zadolžena za politično lobiranje je imela v decembru 1991 pogoste stike z ministrstvom za zunanje zadeve v Sloveniji. Ministrstvo je izrazilo željo, da se čim prej vzpostavijo normalni stiki z nizozemskimi parlamentarci in vlado. Nizozemski parlamentarci so bili pripravljeni obiskati slovenske parlamentarce. Tedanji slovenski minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je tudi pisno izrazil priznanje za delo Komiteja. Stanislav Blažič in Lidija Oosting svojega dela oziroma študija nista mogla več kombinirati z delom v Komiteju, zato sta ju zamenjala Antoon Oosting in Vanda Primec. V začetku novembra 1991 je Komite štel 63 registriranih članov. 15. januarja (uradno 23. januarja) 1992 je Nizozemska priznala Slovenijo. S tem je bil cilj Komiteja dosežen. Komite se je preimenoval v Združenje prijateljev Slovenije, ki še danes zelo uspešno povezuje slovenske zdomce in Nizozemce. Člani Komiteja so si po priznanju oddahnili, čeprav je imela humanitarna sekcija veliko težav pri transportu zbranega materiala, vendar je tudi to uspelo. Karitas je material prevzela in razdelila. Po tej veliki akciji so zbirali samo še zdravila. Posebej pomembna aktivnost Komiteja je bila zagotavljanje informiranosti nizozemskega parlamenta o položaju v Sloveniji. Vsak teden so vse poslanske skupine prejemale revijo IN. Po priznanju je Haag obiskalo več slovenskih delegacij, navezovali pa so stike tudi na področju gospodarstva. Podpisal se je sporazum o sodelovanju med WTC v Amsterdamu in WTC v Ljubljani. Delovna skupina Komiteja, zadolžena za politično lobiranje je prispevala k temu, da je bila Slovenija vključena v program sodelovanja za Vzhodno Evropo pri ministrstvu za gospodarske zadeve na Nizozemskem. Januarja 1992 je bila Slovenija s svojo stojnico že prisotna na počitniškem sejmu v Utrechtu. Ministrstvo za zunanje zadeve pa je, tudi po zaslugi Komiteja, opustilo negativni nasvet za potovanje v Slovenijo. Tako je bilo pred 20 leti. Peščica Slovencev je prevzela vlogo slovenskega veleposlaništva na Nizozemskem in tako pripomogla pri sprejemanju osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije na Nizozemskem ter pripomogla pri gradnji medsebojnih odnosov v politiki in gospodarstvu. ODBOR NA VRTU ZA VRSTNO HIŠO Lidija in Antoon Oosting Lidija in Antoon Oosting sta se spoznala poleti 1979 na takratni jugoslovanski obali. V njuni hiši v Nieuwegeinu je bil leta 1991 ustanovljen Odbor (Komite) za priznanje Slovenije. Lidija ima po očetovi strani sorodnike v Sloveniji, po materini strani (pol francoska, pol srbska) pa tudi v Beogradu. Lidija je tajnica pri univerzi v Utrechtu, Antoon pa trenutno dela kot samostojni novinar za pomorski tisk. Je imel Komite dejansko kaj vpliva? Ne morem reči. Končno vlogo je odigral nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki januarja 1992 svojim kolegom ni pustil druge izbire, kot da so pristali na priznanje slovenske neodvisnosti. S tem je bil cilj Komiteja za priznanje Slovenije, ki je bil vzpostavljen pol leta pred tem, izpolnjen in preoblikovali smo ga v Združenje prijateljev Slovenije, ki še danes obstaja. Vseeno upam, da smo Slovencem doma, sorodnikom in mnogim novim prijateljem in znancem, ki smo jih spoznali, ter vsem ostalim, ki so vedeli za naš obstoj, dali vedeti, da niso sami. Da je bilo v času desetdnevne vojne JLA proti slovenski samostojnosti zelo veliko oči zunaj slovenskih meja uprtih v Slovenijo in pripravljenih podpreti željo po samostojnosti, ki je bila tudi v naših očeh upravičena. NEMOČNI Kaj sploh lahko narediš, ko med strašnimi dnevi med 27. junijem in 7. julijem 1991 po televiziji vidiš, kako tanki in letala JLA lomastijo po tvoji preljubi deželi, da bi s surovim nasiljem zatrli slovensko željo po samostojnosti? Kot državljan se v navalu nesmiselnega vojaškega nasilja počutiš strašansko nemočen. Resnični naval nesmisla, ja, saj kot le malokdo na Nizozemskem dobro veš, da nekdanja Titova socialistična Indija Koromandija neizogibno razpada.

20 38 20 LET SLOVENIJE LIDIJA IN ANTOON OOSTING 39 Z ženo iz takrat še Jugoslavije in priženjenimi starši v Sloveniji sem več kot deset let intenzivno spremljal vse novice iz nekdanje Jugoslavije. To ni bilo enostavno. Nizozemskih časopisev in politične scene usoda Jugoslavije namreč ni veliko zanimala. Za poročilo o tem, kar se je dejansko odvijalo v Jugoslaviji, se je po svojih najboljših močeh trudil le časopis NRC Handelsblad. K temu je v veliki meri prispeval pokojni Theo Engelen, ki je živel v Ljubljani in ga je podpiral tudi že pokojni Peter Michielsen, poznavalec Vzhodne Evrope, ki je deloval v Rotterdamu. Nizozemcev, na žalost tudi večino novinarjev in politikov, zadelo kot strela z jasnega. Novinarji in politiki so slovensko željo po neodvisnosti opisovali kot upor maščevalnih nacionalistov. Zaradi takih neumnosti bi najraje skočil iz kože. Ko vidiš, kako JLA vsepovprek uničuje znane slovenske kraje in kako pade na desetine smrtnih žrtev, preprosto ne moreš samo mirno obsedeti doma. Preklinjanje pred televizijo te tudi ne osreči. POROČILA BBC SMER: EVROPA Ko sem v začetku osemdesetih let svojega tasta slišal govoriti, da bo Slovenija nekoč samostojna, sem si mislil: Naj stari kar lepo sanja, do tega ne bo prišlo tako hitro. Res pa je, da ga je politika zanimala veliko bolj kot povprečnega človeka - dvakrat sem mu moral priskrbeti dober radijsko-televizijski sprejemnik, enega velikega za doma in enega manjšega za na dopust, da nikoli ne bi zamudil mednarodnih poročil britanskega BBC-ja. Jaz pa sem bil prepričan pristaš evropskega združevanja, kjer posamezne države ne bi bile več potrebne. V tem primeru se mej ne postavlja, pač pa se jih opušča. Kdo bi si mislil, da bodo njegove preroške besede čez deset let postale resničnost. Bil je dobro obveščen. Ko so se voditelji jugoslovanskih republik po Titovi smrti začeli prepirati, se mi je začelo svitati, da je imel moj tast mogoče vendarle prav. Na podlagi poročanja dopisnikov časopisa NRC Handelsblad je postajalo vedno bolj jasno, da bo Jugoslavija razpadla. Na eni strani so bili reformatorji iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Makedonije, ki so hoteli z Jugoslavijo naprej v smeri priključitve k Evropi, na drugi pa komunistični dogmatiki, predvsem iz Srbije, ki o tem niso želeli nič slišati. Tudi med obiskom sorodnikov v Sloveniji in Srbiji sem videl, kako je bila država razpeta med dvema skrajnostima. Vse več ljudi, ki so želeli iti na svoje, je v Sloveniji začenjalo nova podjetja. V Beogradu pa so ljudje bobnali o veličini srbske zgodovine in o tem, da je zdaj čas, da se Srbom prizna velike zasluge, ki so jih imeli za jugoslovansko enotnost in zaradi česar so upravičeni do večjega deleža davčnih prihodkov. Kar je bilo za Slovence na Nizozemskem in njihove partnerje, med katere spadam tudi sam, vse prej kot presenečenje, je večino NEVEDNOST NA VRTU ZA HIŠO Ampak kako za božjo voljo razložiš vsem tem nevednim Nizozemcem, da v tem primeru ne gre za upor nazadnjaške raje proti razumnemu vodstvu centralne vlade? Sam si novinar in delaš v Haagu med politiki in javnimi uslužbenci in prav te ljudi je treba prepričati. Vendar sam tega ne moreš storiti, zato greš na lov za ljudmi, Slovenci in njihovimi partnerji, ki se tako kot ti doma vznemirjajo zaradi vojnega nasilja in nizozemske nevednosti. Pokličeš ljudi iz svojega kroga prijateljev in znancev in se pogovoriš, kaj se da narediti. In izkaže se, da se vsi ukvarjamo z isto stvarjo! Vsi bi radi nekaj storili in vsi smo tudi pripravljeni kaj narediti. Vsakoletni dopust v Sloveniji oziroma na jugoslovanski obali je do nadaljnjega tako ali drugače preložen. Zdaj je pomembno le to, da slovenski prebivalci kar se da dobro preživijo to vojno. Na različnih krajih na Nizozemskem se je tako začelo intenzivno telefoniranje med Slovenci in njihovimi partnerji, saj so vsi hoteli kaj prispevati. Nieuwegein, Utrecht, okolica Haaga, južni Limburg seveda, Gelderland, Overijssel, ne smemo pozabiti na Amsterdam in celo v Groningenu so prebivali Slovenci. Vsi bi radi pomagali, vendar kje začeti? Večjih slovenskih klubov na Nizozemskem ni bilo, razen v južnem Limburgu, obstoječi klubi gostujočih delavcev iz nekdanje Jugoslavije pa so med svojimi člani imeli le malo Slovencev. Poleg tega se je razdeljenost, predvsem med Srbi in Hrvati tako povečala, da so klubi kmalu razpadli. Preostalo nam torej ni nič drugega, kot da smo sami ustanovili svoj klub.